Koridor, 9. december 2014 ― Režiser: Diego de Brea Avtorica priredbe in dramaturginja: Žanina Mirčevska Premiera: 6. decembra 2014 v SNG Drama Ljubljana Tugomer – žrtveno jagnje slovenstva Z odrskih desk SNG Drama Ljubljana se je po 95 letih spet slišal arhaični jezik historične tragedije tandema Jurčič-Levstik: Tugomer. Čeprav je vsaka dramska uprizoritev na nek način aktualizacija izvirnega besedila, je (oziroma bi moral biti) v primeru Tugomerja zaradi časovne oddaljenosti ta poseg še toliko večji. Lektorica predstave Tatjana Stanič je ohranila arhaično skladnjo, naglasni sistem in del leksike, kar je vplivalo tako na težjo percepcijo gledalcev (posebej mlajših generacij, ki se ne ukvarjajo ravno s slavističnimi študijami), kot tudi na sam stil igre. Igralci se arhaičnim skladenjskim vzorcem posvečajo do te mere, da je igra precej statična; gibanje je povečini omejeno na prihode in odhode z odra, pri čemer ni izjema niti naslovna vloga slovanskega kneza Tugomerja, ki jo solidno, a brez presežkov odigra Branko Šturbej. V (pre)obsežnem, pretežno moškem igralskem ansamblu najbolj izstopa prepričljiva igralska interpretacija Silve Čušin, v vlogi Stare Vrze, Tugomerjeve matere in nekakšne preroške matere naroda, ter Gregorja Bakoviča, v vlogi negativca Spitigneva. Scenski minimalizem, ki ga režiser Diego de Brea dosega predvsem z uporabo luči, bi sicer lahko deloval prepričljivo, a se izgublja v neskončno dolgih arhaičnih replikah, med katerimi edino zvočno kuliso predstavlja škripanje stolov v parterju. Dramsko monotonost prekine šele scensko močan, a vsebinsko pretiran konec. Vsebinska aktualizacija historične tragedije iz dobe bojev podalpskih Slovanov s Franki je jasno predstavljala še večji zalogaj kot jezikovna. Režiser je s pomočjo dramaturginje in avtorice dramske priredbe Žanine Mirčevske poskrbel, da uprizoritev ostaja zvesta Levstikovim panslavističnim načelom, ki so gotovo krepila narodno zavest in ponos v času Levstikovega delovanja, ko se je slovenski narod šele formiral, danes